»Ti si torej to. Tu si.«
»Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih?«
»Zame je bilo nujno, da napišem to knjigo: na ta način sem prevzel nadzor nad tem, kar se mi je zgodilo, in na nasilje odgovoril z umetnostjo.«
»Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče.«
»Tistega dopoldneva v amfiteatru ni bilo videti varnostnikov – zakaj ne? ne vem –, tako da je imel napadalec do mene prosto pot.«
»Noža sploh nisem videl, oziroma se ga vsaj ne spominjam. Ne vem, ali je bil kratek ali dolg, širok lovski nož ali ozko bodalo, nazobčan kot nož za kruh ali zakrivljen nož ali nož na vzmet, kakršne imajo radi ulični nasilneži, ali pa morda celo mesarski nož, ki ga je izmaknil materi iz kuhinje. Vseeno mi je.«